1. O, moj Oče, k tebi kličem, vem, v nebesih je tvoj dom. Kdaj lahko se k tebi vrnem, da obraz tvoj videl bom? Ali v tvojem svetem domu je moj duh nekoč živel? Ali v prvem si otroštvu nad menoj v nebesih bdel?
2. Tvoj namen je veličasten: davno sem poslal si me in prekril si mi spomine na nekdanje bivanje. A da tujec sem na Zemlji, še tih glas mi šepeta. Slutim, da pripotoval sem iz nebeškega sveta.
3. Da si moj nebeški Oče, me tvoj duh je tu učil. Zdaj to vem, ker evangelij si na Zemlji obnovil. Je moj Oče sam v nebesih? Ne, to se napačno zdi. “Tudi moja Mati z njim je,” misel večna pravi mi.
4. Ko se zame bo končalo to življenje zemeljsko, Oče, Mati, se v nebeških si na Zemlji obnovil. Ko izpolnil bom vse, kar sta me poslala, naj storim, prosim, sprejmita me k sebi, z vama naj takrat živim.